19/08/2024
IMATE OBČUETK, DA NEKAJ MANJKA?
V slovenščini nimam zares lepega izraza na needines (angl. being needy), pa vendar to ne pomeni, da smo Slovenci na to imuni. To nenehno potrebovanje nekoga ali nečesa ali pa na drugi strani kovanca nenehno filanje nečesa (kar večinoma ne potrebujemo in si niti ne želimo) s strani drugih ljudi, se začne zelo zgodaj in ni vezano na to ali v jeziku obstaja beseda ali ne. Odvisno je od tega, ali smo v zelo zgodnjem otroštvu (do nekje dopolnjenih dveh let) doživljali svet in mamo, kot glavno predstavnico tega sveta, kot dovolj ali pa ne.
O shizoidni karakterni obrambi, ki je še bolj zgodnja, sem pisala že pred časom. Danes bi rada rekla nekaj na temo oralne karakterne obrambe.
Kot že samo ime pove, je to obramba. In da se branimo se moramo najprej počutiti ne-varne. Nekaj mora iti precej narobe. In če pogledamo obdobje do dveh let, je to obdobje, ko se telo zelo pospešeno razvija in ko se nekako počasi odcepljamo od svoje mame in začnemo samoiniciativno raziskovati svet. In za razliko od shizoidne strukture, kjer še nimamo možnosti oditi v sosednjo sobo, lahko tu že bolj ali manj samostojno raziskujemo. Ampak samostojno raziskovanje je v tistem času zares, zares razburljivo in ko pridemo nazaj, potrebujemo prisotno mamo, ki nas sprejme in pomiri, da naš živčni sistem ne ostane predolgo v razburjenem stanju.
Dr. Harville Hendrix (knjiga Najina ljubezen) je bil tisti, ki je raziskoval, kako se obnašamo kasneje v partnerstvu, če mame je dovolj ali je ni, če se je na naše raziskovanje odzvala s strahom ali s sproščenostjo ali pa če si je, ko smo odcapali v sosednjo sobo celo oddahnila, da ima končno malo miru. Odvisno od njenega odziva, ko pridemo s teh 'popotovanj' v svet, je namreč ali bomo partnerji, ki potrebujejo v odnosu ogromno svobode ali pa tisti, katerim je svoboda grozno neprijetna in bi rajši počeli vse skupaj.
Ampak danes bi rada spregovorila o oralni karakterni obrambi malo bolj na široko. Nastane namreč takrat, ko se otrok počuti zapuščenega oziroma, ko ima občutek, da starši niso na voljo toliko, kot bi jih potreboval. Dovolj je, da mama ves čas nekaj dela (tudi, če je načeloma v isti sobi kot otrok), da morda nima dovolj mleka, da ga nahrani, da ni dovolj čustveno prisotna ali da je morda zares preprosto ni, ker je v službi, ker študira, ker … ali pa otrok ne more predvideti kdaj bo in kdaj ne (ker pač nima naše logike in ne ve, da se bo spet prikazala, ko bo ura pet trideset, ker pač takrat zaključi s službo. Vse te predstave takrat še niso razvite, Otrok ne loči med deset dopoldan in pet popoldan in tudi še ne more napovedati prihodnosti. Si predstavljate kakšna zmeda je to za otroka in kako težko je v tako nepredvidljivem življenju biti spoščen?
Preden gremo naprej bi rada poudarila, da gre tukaj bolj za to kako otrok doživlja situacije, kot pa za to kako od zunaj zgleda odnos mama – otrok. Morda bi vaša mama bila popolnoma dovolj za nekega drugega otroka, za vas pa je ni bilo dovolj. Morda bi mleka bilo dovolj za nekoga drugega, vi pa se nikoli niste do konca nasitili. Ne z mlekom ali kasneje s hrano, ne z njeno pozornostjo, morda nežnostjo, morda dotikom, morda … In bolj, ko sta si otrok in mama različna, bolj bo mama kljub svojim najboljšim namenom morda ranila tega otroka. Lahko pa se zgodi preprosto, da mleka sicer je dovolj, ampak je mama tako polna frustracije, da se otrok z njim ne želi nasititi, da ga zavrača. Da rajši stane lačen kot poje vso tisto frustracijo. In ta neješčost seveda potem doda k mamini frustraciji.
Rada bi tudi prosila, da se mame ne začnete bičati. Otrok v tem obdobju namreč res potrebuje celotno pleme, ker je število potreb, ki jih ima preprosto preveč za marsikatero mamo. In sploh, če je tudi mama sama oralna struktura in živi s tem občutkom, da ni dovolj, da svet ni tukaj za to, da jo nahrani ali celo, da ima občutek, da je sama za vse, … tem primeru se bo v tem obdobju tudi njej boleče odprla njena lastna orana rana. In potem imam dve, še na pol zliti bitji, ki bi obe potrebovali mamo. Žalostna situacija, se strinjate? In ravno zato bi rada, da tiste, ki ste mame in imate same to rano, zares ljubeče pristopite k sebi in ozavestite, da se je v vas, ko ste bile še mali, mali človeček zapisal program, da na tem svetu za vas ni dovolj. Ko enkrat ozavestimo, da je to programček in ne resnica, lahko začnemo delati majhne korake proti svoji celovitosti. Takrat lahko stopimo na pot celjenja.
Dobro se je zavedati, da je za otroka, ki še nima koncepta časa, nima koncepta službe, nima niti koncepta popolne ločenosti od mame, življenje že v osnovi precej ne-predvidljivo in torej ne-varno. In njegova biologija ga nekako usmerja na udobje, ker je neudobje lahko potencialno nevarno. Tako pač pravi programček v njem. In ko je torej neudobno in se otroku pojavi potreba, ki je starši ne prepoznajo, ne znajo zadovoljit ali pa mame preprosto ni, se lahko otrok odloči, da je lažje, če potreb sploh ne čuti (kot pa da jih čuti in mora biti s tem nelagodjem), lahko najde načine, da se skrbnikom prikupi in preko tega vsaj včasih dobi to kar potrebuje, lahko pa se odloči, da so njegove potrebe napačne, neprimerne.
Če se je mali človeček odločil, da bo dobil samo, če najprej zadovolji druge, bo najverjetneje šel, ko odraste v 'kronično' pomaganje drugim. Do kolapsa. Ko smo že izmučeni in nimamo več energije niti zase, mi še vedno skrbimo za druge. Ko enkrat res več ne moremo, ker telo jasno reče ne, se počutimo izredno krive, da morajo za nas skrbet drugi in takoj, ko je telo spet vsaj malo opravilno, gremo direkt nazaj v akcijo in se spet raztrgamo za druge (ki včasih tega celo nočejo). To so ljudje, ki upajo, da če bodo naredili zate dovolj in več, boš jim tudi ti začel dajat nazaj, boš poskrbel zanje (čeprav si v resnici, če se to zgodi, tega niti ne morejo privoščiti). To so tudi ljudje, ki verjamejo, da če ne naredijo vse in več zate, jih boš zapustil, jih boš nehal imeti rad. Zelo, zelo težak program za živeti z njim.
Druga skrajnost, v katero nas lahko oralna struktura pahne pa je nikoli dovolj. Ti ljudje jasno čutijo, da niso dobili dovolj. Če delate s klienti, so to tisti ljudje, ki pridejo petnajst minut prej, v upanju, da bodo dobili vsaj malo več kot je bilo dogovorjeno. Po tretmaju/sestanku, … ostanejo še dokler jih praktično ne zrineš ven in pošlješ domov. Gredo na masažo in ko je po eni uri konec, ti dajo jasno vedeti, da so komaj začeli uživati in evo, že je konec. Ne glede na to kaj narediš, na koncu je občutek, da nisi dal dovolj. Ponudiš prst, vzamejo roko do rame in še ni bilo dovolj. Vedro brez dna, jih imenuje jaz. In ker to vedro nima dna, ga je nemogoče zapolniti. In dokler se ta dinamika odvija nezavedno, je znotraj občutek, da svet pač tak je, da življenje pač ni potica in da drugi mogoče lahko dobijo (kako krivično!), jaz pa ne.
Opisala sem dva skrajna primera. Med njima je še cel spekter. Ni nujno, da smo vsi na sto ali na nič. Lahko smo dvajset. Lahko se kaže na enem področju, na drugem pa ne.
Kaj narediti, ko zaznamo, da imamo ta program? Da ni dovolj časa, ljubezni, prostora, pozornosti, denarja, priložnosti, energije ali pa, da imamo ves čas občutek, da smo nekomu nekaj dolžni?
Pomembno je, da začnemo najprej spet zavestno čutiti svoje potrebe. In včasih je to težko, ker smo morda od tega čutenja odrezani že desetletja. Jaz sem začela tako, da si v medsebojnih dogovarjanjih nisem več dovolila reči 'meni je vseeno'. ˝Kam bi šla na kosilo?˝ ˝Meni je vseeno.˝ In šele ko izbere Mc'Donalds opazim, da mi ni. ˝Kateri film bi rada gledala?˝ ˝Meni je vseeno.˝ Potem pa da gor Terminatorja in se zgrozim. ˝Kaj bi počela za vikend?˝ ˝Meni je vseeno.˝ ˝Greva generalno sčistit stanovanje?˝ ˝O bog ne daj!˝ Zame je bil to pomemben prvi korak. S tem, ko sem si dala dovoljenje, da si vzamem čas in premislim (in na začetku res potrebujemo čas, da lahko sploh začutimo kaj bi radi), sem počasi začela spet v telesu čutiti svoje potrebe.
Naslednja stvar, ki sem jo naredila je bilo to, da povem kaj potrebujem in tvegam, da bom zaradi tega zapuščena. Če imate okoli sebe kake 'kraljice', ki znajo izvrstno poskrbeti zase, je tukaj zelo dragoceno, če lahko opazite, da te kraljice niso brez prijateljev. One imajo samo drugačne prijatelje. Take, ki znajo tudi dajati, ne samo cuzati. Meni je to zelo pomagalo. In ja, nekateri ljudje so odšli. Hvala bogu. Z mano namreč niso bili zaradi mene, ampak zaradi mojih brezplačnih uslug. Z mano s bili, ker sem jih servisirala od spredaj in od zadaj in to je bilo zanje strašno fino. Vsak dan proslavljam, da jih ni več v mojem življenju.
Pogost strah oralcev je tudi, da bomo potem postali sebične riti. In včasih, za kak čas se nam res zdi, da postajamo (večinoma ker smo tako ne navajeni poskrbeti zase). In včasih nam to povedo ljudje, ki so navajeni, da je lahko vse po njihovem. In včasih smo v enem prehodnem obdobju res. Zame je še danes pomembno, da sem včasih namerno sebična. In opazujem tisti del, ki me kritizira in sočasno tistega, ki je sladko zadovoljen, da sem poskrbela zase. Ker če ste tip, ki ves čas skrbi za druge … verjemite, če do konca življenja trenirate sebičnost še vedno ne boste segli do kolen tistim 'pravim' kraljicam. In tale fokus na notranjo negovalko, ki mi ploska kadar poskrbim zase, je bil zame zelo, zelo pomemben.
Krasno je tudi, če imate nekoga, ki vam bo dal tisto nežnost, pozornost, ljubezen in na katerega lahko računate, da vas ne bo zapustil in da je dovolj močan, da bo zdržal vaše potrebe, ki tako dolgo niso bile zadovoljene, da se vam zdi, da bi pokopale vsakega normalnega človeka. Meni tukaj zelo dobro služi moja terapevtka. Ona je tam. Ve kaj dela. Ve kako mi dati kar potrebujem. In ve kako krpati tiste raztrganine, ki so nastale v tistih prvih mesecih, ko sem se še učila kako deluje ta svet.
P.S. Drugega septembra gremo v živo z novo skupino žensk, ki si želite globoko vase. S tistimi, ki ste pripravljene na lastno samoraziskovanje in povezovanje s svojo globino, ki se je pogosto morala umakniti, skriti, zabrisati, ker v našem svetu prevladuje prepričanje, da za nas ni dovolj, da si nimam pravice vzeti tega kar potrebujem, da je boljše biti ljubljen kot avtentičen in zvest sebi. Moje vabilo je: ˝Kaj če je možno oboje?˝ In tukaj bom šla še en korak naprej. ˝Kaj če je resnična povezanost možna šele, ko sem napolnjena, izpolnjena in na svoji poti?˝ Kaj če je to res? Za tiste, ki vas maternica kliče je povezava do dogodka v komentarjih ;).
P.S.S. Tole bo edina 100% v živo delavnica v naslednjih 12 mesecih ;)
